Zakaj dolgčas ni vedno slab?

Dolgčas ni vedno slab, ker možganom omogoča premor od stalne stimulacije, prostor za ustvarjalnost, predelavo misli in boljši stik s sabo. Če vsak trenutek dolgčasa takoj zapolnimo s telefonom, socialnimi omrežji, novicami ali videi, možganom odvzamemo pomemben čas za notranje urejanje informacij. Občasen dolgčas lahko spodbuja nove ideje, boljše odločanje, čustveno predelavo, potrpežljivost in večjo odpornost na digitalne dražljaje. Težava nastane šele takrat, ko je dolgčas kroničen, povezan z apatijo, izgubo zanimanja ali občutkom praznine.

V sodobnem svetu dolgčas pogosto razumemo kot nekaj, kar je treba čim prej odstraniti. Takoj ko čakamo v vrsti, sedimo na avtobusu, imamo nekaj minut odmora ali ne vemo, kaj bi počeli, se roka skoraj samodejno premakne proti telefonu.

Toda dolgčas ni napaka v možganih. Je signal. Pove nam, da trenutna situacija ni dovolj zanimiva, smiselna ali spodbudna. Prav ta neprijeten občutek nas lahko spodbudi, da nekaj spremenimo, raziščemo novo idejo, poiščemo bolj smiseln cilj ali se končno srečamo z mislimi, ki jih v digitalnem hrupu ves čas odrivamo. Zakaj možgani potrebujejo takšne trenutke brez stalnih dražljajev, razlagamo tudi v članku Zakaj potrebujemo tišino za mentalno zdravje.

Kaj je dolgčas?

Dolgčas je stanje notranjega nezadovoljstva, pri katerem čutimo, da trenutna situacija ni dovolj zanimiva, pomembna ali smiselna.

Običajno ga spremljajo:

• nemir,
• pomanjkanje zanimanja,
• želja po spremembi,
• občutek praznega časa,
• težje vztrajanje pri trenutni dejavnosti,
• potreba po novi stimulaciji,
• misel, da bi morali početi nekaj drugega.

Dolgčas ni enak lenobi.

Lenoba je pogosto odpor do napora. Dolgčas pa je lahko znak, da možgani iščejo nekaj bolj smiselnega, novega ali mentalno spodbudnega.

Dolgčas tudi ni nujno znak, da nimamo ničesar za početi. Lahko imamo poln urnik, veliko obveznosti in veliko dela, pa se kljub temu počutimo dolgočaseno, če dejavnosti nimajo dovolj smisla, novosti ali notranje povezanosti.

Zato je dolgčas bolj povezan s kakovostjo pozornosti kot s količino prostega časa.

Zakaj dolgčas sploh obstaja?

Dolgčas obstaja zato, ker nas spodbuja k spremembi.

Z evolucijskega vidika je bil dolgčas koristen. Če bi bili ljudje popolnoma zadovoljni z rutino, ne bi raziskovali okolice, iskali novih virov hrane, razvijali orodij, ustvarjali rešitev ali gradili novih odnosov.

Dolgčas je možganom sporočal:

Tukaj ni dovolj vrednosti.

Poišči nekaj drugega.

Razišči.

Premakni se.

Ustvari.

Spremeni pristop.

Zato dolgčas ni samo neprijetnost. Je motivacijski signal.

Podobno kot lakota sporoča, da telo potrebuje hrano, dolgčas sporoča, da možgani potrebujejo več smisla, novosti, izziva ali notranjega gibanja.

Težava je, da danes ta signal pogosto utišamo prehitro. Namesto da bi mu prisluhnili, ga prekrijemo s telefonom.

Kaj se dogaja v možganih, ko nam je dolgčas?

Ko nam je dolgčas, možgani niso preprosto “izklopljeni”.

Pogosto se začne aktivirati notranje procesiranje. Možgani začnejo povezovati informacije, tavati med idejami, obdelovati izkušnje, razmišljati o sebi, prihodnosti, odnosih in nedokončanih mislih.

To je pomembno, ker možgani niso narejeni samo za sprejemanje informacij. Narejeni so tudi za njihovo povezovanje.

Če ves dan samo vnašamo nove dražljaje, nimamo pa časa za predelavo, se lahko pojavi občutek mentalne zasičenosti.

Dolgčas lahko možganom omogoči, da se iz načina stalnega odzivanja premaknejo v način notranjega urejanja.

Zato se nam dobre ideje pogosto pojavijo ravno takrat, ko nismo neposredno osredotočeni na nalogo:

• pod prho,
• med sprehodom,
• med vožnjo brez glasbe,
• pred spanjem,
• med gledanjem skozi okno,
• med tišino,
• med čakanjem brez telefona.

To niso prazni trenutki. To so trenutki, ko možgani delajo drugače.

Dolgčas in ustvarjalnost

Dolgčas je lahko zelo pomemben za ustvarjalnost.

Ko možgani niso zaposleni z zunanjimi dražljaji, začnejo iskati povezave znotraj. Povezujejo spomine, ideje, izkušnje, občutke in znanje, ki se prej niso zdeli povezani.

To je pogosto začetek ustvarjalnega mišljenja.

Ustvarjalnost ne nastane samo med aktivnim delom. Pogosto nastane v premorih med delom.

Če vsak premor zapolnimo s telefonom, možganom odvzamemo prostor za prosto povezovanje.

Zato dolgčas ni sovražnik produktivnosti. Pogosto je njen tihi zaveznik.

V dolgčasu se lahko pojavijo:

• nove ideje,
• drugačen pogled na problem,
• ustvarjalne rešitve,
• boljši občutek smeri,
• razmislek o tem, kaj nam je pomembno,
• notranja motivacija za spremembo.

Če dolgčas vedno utišamo z digitalno stimulacijo, ustvarjalnost nima časa dozoreti.

Zakaj telefon ubije koristni dolgčas?

Telefon je najhitrejši način za odstranitev dolgčasa.

Toda prav zato je problematičen.

Ko začutimo dolgčas in takoj odpremo telefon, možgani dobijo hitro stimulacijo. Socialna omrežja, kratki videi, novice, sporočila in obvestila prinesejo hiter dopaminski dražljaj.

Za trenutek se počutimo manj dolgočaseno.

Toda dolgoročno se možgani naučijo, da vsako nelagodje, čakanje ali tišino rešijo z zaslonom.

To lahko povzroči:

• manj potrpežljivosti,
• manj ustvarjalnega razmišljanja,
• slabšo toleranco za tišino,
• več impulzivnega preverjanja telefona,
• manj sposobnosti globoke zbranosti,
• več digitalne preobremenjenosti.

Telefon dolgčas pogosto ne reši. Samo ga prekrije.

Ko telefon odložimo, se lahko dolgčas vrne še močnejši, ker možgani niso dobili pravega notranjega premora, ampak samo novo dozo dražljajev.

Praktične korake za prekinitev avtomatskega preverjanja opisujemo v članku Kako zmanjšati čas na telefonu.

Dolgčas in digitalni stres

Dolgčas je danes tesno povezan z digitalnim stresom.

Ko ne znamo več biti brez stimulacije, postane vsak miren trenutek neprijeten. Namesto da bi bil počitek, postane sprožilec za telefon.

Tako se ustvari zanka:

• pojavi se dolgčas,
• odpremo telefon,
• dobimo nove informacije,
• možgani se dodatno obremenijo,
• počutimo se bolj razpršene,
• potrebujemo novo stimulacijo,
• spet odpremo telefon.

To ni počitek. To je digitalno prigrizovanje.

Možgani dobijo veliko kratkih dražljajev, vendar malo prave regeneracije.

Dolgčas bi lahko bil prostor za obnovo. Če ga vedno zapolnimo z digitalnim hrupom, pa postane še en vhod v stres, primerjanje, novice in preobremenjenost.

Širši okvir tega pojava opisujemo v članku Kaj je digitalni stres.

Dolgčas in informacijska preobremenjenost

Informacijska preobremenjenost nastane, ko možgani prejmejo več informacij, kot jih lahko mirno obdelajo.

Dolgčas je lahko naravni protistrup temu stanju, ker za nekaj časa ustavi dotok novih informacij.

Toda samo, če ga ne zapolnimo takoj z novimi vsebinami.

Če med vsakim dolgčasom odpremo novice, socialna omrežja, videe ali e-pošto, se informacijska preobremenjenost še poveča.

Možgani ne dobijo prostora za predelavo. Dobijo nov material za obdelavo.

Zato je koristni dolgčas pravzaprav informacijski premor.

To je stanje, v katerem ne dodajamo novih podatkov, ampak dovolimo možganom, da uredijo tisto, kar je že v njih.

Kako prepoznati, da je informacij preveč, podrobneje opisujemo v članku Kako prepoznati informacijsko preobremenjenost.

Dolgčas in koncentracija

Dolgčas lahko pomaga pri koncentraciji, ker trenira sposobnost prenašanja manj stimulativnih trenutkov.

Koncentracija ni vedno prijetna. Pogosto zahteva, da ostanemo pri nalogi tudi takrat, ko ni takojšnje nagrade.

Če se možgani navadijo, da ob vsakem nelagodju dobijo telefon, postane težje vztrajati pri:

• branju,
• učenju,
• pisanju,
• delu,
• poslušanju,
• razmišljanju,
• reševanju zahtevnih nalog.

Dolgčas nas uči potrpežljivosti.

Uči nas, da ni treba takoj pobegniti.

Uči nas, da lahko ostanemo z eno stvarjo tudi takrat, ko ni takoj zabavna.

To je pomembno za globoko delo in mentalno vzdržljivost.

Če se pogosto težko zberete, je lahko eden od razlogov tudi to, da možgani niso več vajeni mirnih, manj stimulativnih trenutkov. To širše razlagamo v članku Zakaj se težko zberem.

Dolgčas in možganska megla

Možganska megla je občutek nejasnega razmišljanja, slabše zbranosti in mentalne utrujenosti.

Na prvi pogled se zdi, da dolgčas možgansko meglo poslabša. Včasih res lahko deluje tako, posebej če smo že utrujeni, neprespani ali brez motivacije.

Toda zdrav, kratek dolgčas lahko pomaga ravno nasprotno.

Možganom omogoči premor od stalnega vnosa.

Če vsak trenutek zapolnimo z informacijami, se mentalna zasičenost poveča. Če si dovolimo nekaj praznega prostora, imajo možgani več možnosti za urejanje misli.

Dolgčas lahko pomaga zmanjšati občutek, da je glava polna.

Seveda dolgčas ni rešitev za vse oblike možganske megle. Ta je lahko povezana tudi s spanjem, stresom, prehrano, krvnim sladkorjem, hormoni ali zdravstvenimi stanji. Toda pri digitalno preobremenjenih ljudeh je pomanjkanje praznega prostora pogosto pomemben del problema.

Osnovno razlago možganske megle najdete v članku Kaj je možganska megla.

Dolgčas in živčni sistem

Živčni sistem potrebuje izmenjavo med aktivacijo in umirjanjem.

Če smo ves čas stimulirani, ostajamo v stanju pripravljenosti. Morda nismo panični, vendar smo stalno rahlo aktivirani.

Dolgčas lahko ustvari prehod v mirnejše stanje.

Ko ni dražljajev, obvestil in stalnega odzivanja, živčni sistem lažje zazna, da ni treba ves čas delovati na visoki hitrosti.

Na začetku to ni vedno prijetno. Če je telo navajeno stalne stimulacije, se lahko ob dolgčasu pojavi nemir.

Toda če zdržimo nekaj minut, se sistem pogosto začne umirjati.

Dolgčas je zato lahko vaja za živčni sistem.

Uči ga, da tišina, praznina in čakanje niso nevarni.

Praktične načine za umirjanje tega sistema opisujemo v članku Kako umiriti živčni sistem.

Dolgčas in dopamin

Dopamin sodeluje pri motivaciji, pričakovanju nagrade in iskanju novosti.

Telefon, socialna omrežja, kratki videi in obvestila ponujajo hitre dopaminske dražljaje. Ko se možgani navadijo na takšne hitre nagrade, lahko počasnejše dejavnosti postanejo manj privlačne.

Branje knjige.

Sprehod.

Učenje.

Pogovor.

Pisanje.

Ustvarjanje.

Vse to zahteva več potrpežljivosti kot hitro drsenje po telefonu.

Dolgčas pomaga dopaminskemu sistemu, ker prekine stalno iskanje hitre nagrade.

Ko nekaj časa ne dobimo takojšnje stimulacije, se lahko ponovno poveča občutljivost za bolj počasne, globlje oblike zadovoljstva.

To je eden od razlogov, zakaj se po digitalnem odklopu preproste stvari pogosto zdijo prijetnejše: sprehod, pogovor, hrana, narava, tišina ali ustvarjanje.

Kako dopamin vpliva na vedenje in nagrajevanje, opisujemo v članku Kako dopamin vpliva na prehranjevanje.

Dolgčas in čustvena predelava

Dolgčas pogosto odpre vrata čustvom, ki jih sicer prekrivamo.

Ko ni telefona, glasbe, videov ali novic, se lahko pojavijo misli, ki so bile v ozadju:

• utrujen sem,
• nekaj me skrbi,
• nekaj pogrešam,
• nisem zadovoljen,
• nekaj moram spremeniti,
• potrebujem počitek,
• potrebujem stik,
• potrebujem smisel.

To je lahko neprijetno, vendar je dragoceno.

Če vsako neprijetno čustvo takoj prekrijemo z digitalnim dražljajem, ga ne predelamo. Samo odložimo ga.

Dolgčas lahko zato deluje kot ogledalo. Pokaže nam, kaj se dogaja pod površino.

Včasih nam ne manjka zabave. Manjka nam počitek.

Včasih nam ne manjka telefon. Manjka nam stik.

Včasih nam ne manjka nova vsebina. Manjka nam smer.

Dolgčas lahko pomaga, da to sploh opazimo.

Dolgčas in samozavedanje

Samozavedanje se ne razvija samo z analiziranjem.

Razvija se tudi v trenutkih, ko imamo dovolj prostora, da opazimo svoje misli.

Če smo ves čas zaposleni, stimulirani in priklopljeni, težko slišimo, kaj se dogaja v nas.

Dolgčas lahko ustvari prostor za vprašanja:

• Kaj me v resnici zanima?
• Česa sem utrujen?
• Kaj mi manjka?
• Kaj si želim spremeniti?
• Kaj počnem samo iz navade?
• Kaj mi daje občutek smisla?
• Kje bežim pred sabo?

Takšna vprašanja se pogosto ne pojavijo med doomscrollingom ali ob poslušanju še enega podcasta.

Pojavijo se v tišini, počasnosti in praznem prostoru.

Zato dolgčas ni vedno izguba časa. Včasih je začetek bolj iskrenega stika s sabo.

Zakaj je dolgčas pomemben pri otrocih?

Otroci danes pogosto zelo hitro dobijo zaslon, ko jim je dolgčas.

To je razumljivo, ker telefon ali tablica hitro umirita situacijo. Toda če se otrok nikoli ne sreča z dolgčasom, lahko težje razvija domišljijo, potrpežljivost in samostojno igro.

Dolgčas pri otrocih lahko spodbuja:

• domišljijo,
• ustvarjalno igro,
• samostojno reševanje problemov,
• notranjo motivacijo,
• potrpežljivost,
• raziskovanje,
• boljšo toleranco frustracije.

Če otrok reče “dolgčas mi je”, to ni vedno problem, ki ga mora odrasli takoj rešiti.

Včasih je to začetek ustvarjalnega procesa.

Seveda otrok potrebuje varno okolje, pozornost in usmerjanje. A ne potrebuje stalne animacije.

Dolgčas mu lahko pomaga, da sam najde idejo.

Kdaj dolgčas ni koristen?

Dolgčas ni vedno koristen.

Običajen dolgčas je začasen, premakne nas k iskanju in pogosto izgine, ko najdemo nekaj smiselnega ali zanimivega.

Kronični dolgčas pa je lahko znak globljih težav.

Pozorni bodite, če dolgčas traja dolgo in ga spremljajo:

• apatija,
• izguba zanimanja za stvari,
• občutek praznine,
• pomanjkanje energije,
• brezvoljnost,
• občutek brez smisla,
• socialni umik,
• težave s spanjem,
• spremembe apetita,
• občutek brezupa.

Tak dolgčas ni več samo signal za ustvarjalnost ali spremembo. Lahko je povezan z depresijo, izgorelostjo, anksioznostjo ali dolgotrajnim stresom.

Če dolgčas traja več tednov, se ne izboljša ob spremembi dejavnosti in ga spremljajo izraziti znaki slabega počutja, je smiselno poiskati strokovno pomoč.

Kako ločiti zdrav dolgčas od apatije?

Zdrav dolgčas običajno vsebuje nemir in željo po spremembi.

Človek si misli:

Nekaj bi rad počel, ampak še ne vem kaj.

Apatija pa je drugačna.

Pri apatiji pogosto ni energije za iskanje. Ni zanimanja. Ni notranjega zagona. Stvari, ki so bile prej prijetne, ne prinesejo več občutka zadovoljstva.

Zdrav dolgčas nas premakne.

Apatija nas ustavi.

Zdrav dolgčas je lahko prehoden in koristen.

Apatija, posebej če traja dolgo, je lahko znak, da živčni sistem ali duševno zdravje potrebuje več podpore.

Zato dolgčasa ne smemo vedno idealizirati. Pomembno je opaziti, kakšen je, kako dolgo traja in kaj ga spremlja.

Kako uporabiti dolgčas na zdrav način?

Dolgčas uporabimo na zdrav način tako, da mu ne pobegnemo takoj.

Ko se pojavi, se lahko vprašamo:

• Kaj zdaj čutim?
• Kaj mi ta dolgčas sporoča?
• Sem utrujen ali nemiren?
• Potrebujem počitek ali nov izziv?
• Bežim pred neko mislijo?
• Kaj bi počel, če telefona ne bi bilo?
• Kaj bi bilo zdaj res koristno zame?

Nato si dovolimo nekaj minut brez takojšnje rešitve.

To je ključno.

Dolgčas potrebuje čas, da postane uporaben.

Če ga prekinemo po petih sekundah, nikoli ne vidimo, kam bi nas peljal.

Kako vnesti več koristnega dolgčasa v vsakdan?

Koristnega dolgčasa ne potrebujemo veliko. Potrebujemo ga redno.

Začnete lahko z majhnimi spremembami:

• čakajte v vrsti brez telefona,
• pojdite na sprehod brez slušalk,
• sedite nekaj minut brez zaslona,
• ne preverjajte telefona takoj po bujenju,
• pustite nekaj minut praznega časa med nalogami,
• ne zapolnite vsake vožnje z vsebino,
• en obrok pojejte brez zaslona,
• zvečer uvedite digitalni mrak,
• pri impulzu po telefonu počakajte 30 sekund.

Cilj ni, da vam je ves čas dolgčas.

Cilj je, da možgani občasno dobijo prostor brez zunanje stimulacije.

Digitalni odklop kot prostor za dolgčas

Digitalni odklop je eden najlažjih načinov, da ponovno odkrijemo koristen dolgčas.

Ko zmanjšamo telefon, obvestila, socialna omrežja, novice in zaslone, se na začetku pogosto pojavi dolgčas.

To je normalen del procesa.

Dolgčas se pojavi zato, ker možgani niso več takoj hranjeni z digitalnimi dražljaji. Na začetku se lahko upirajo. Nato pa začnejo iskati notranje vire: misli, ideje, spomine, občutke in ustvarjalnost.

Zato digitalni odklop pogosto najprej prinese nemir, šele nato mir.

Kako digitalni odklop vpliva na možgane, podrobneje opisujemo v članku Kako digitalni odklop vpliva na možgane.

7-dnevni načrt za zdrav dolgčas

Če želite začeti praktično, lahko uporabite preprost 7-dnevni načrt.

1. dan: 30 sekund brez telefona

Ko začutite impulz, da bi odprli telefon, počakajte 30 sekund. Samo opazujte občutek.

2. dan: en kratek odmor brez zaslona

Med delom ali učenjem naredite 5 minut odmora brez telefona, glasbe ali novic.

3. dan: sprehod brez slušalk

Pojdite na kratek sprehod in pustite možganom, da tavajo.

4. dan: čakanje brez telefona

V vrsti, na parkirišču ali pred sestankom ne uporabite telefona.

5. dan: digitalni mrak

Zadnjih 30 minut pred spanjem naj bo brez telefona, novic in socialnih omrežij.

6. dan: ura brez načrta

Vzemite si eno uro brez zaslonov in brez vnaprej določene aktivnosti. Pustite, da se pokaže, kaj bi radi počeli.

7. dan: zapis idej

Po obdobju dolgčasa zapišite, katere misli, ideje ali občutki so se pojavili.

Po enem tednu preverite, ali je dolgčas postal manj neprijeten in bolj uporaben.

Praktični nasveti za vsakdan

• Ne vzemite telefona v roke ob prvem občutku dolgčasa.
• Med čakanjem pustite mislim, da tavajo.
• Občasno hodite brez glasbe ali podcastov.
• Pustite nekaj praznega prostora med nalogami.
• Ne zapolnite vsakega odmora z novicami.
• Otrokom ne ponudite takoj zaslona, ko rečejo, da jim je dolgčas.
• Dolgčas povežite z ustvarjalnostjo: risanje, pisanje, kuhanje, urejanje, razmišljanje.
• Če se pojavi nelagodje, ga opazujte nekaj minut.
• Če dolgčas traja dolgo in ga spremlja apatija, poiščite podporo.
• Dovolite si, da niste ves čas produktivni.

Kdaj poiskati pomoč?

Strokovna pomoč je smiselna, če dolgčas ni več samo prehoden občutek, ampak dolgotrajno stanje praznine, brezvoljnosti ali izgube zanimanja.

Pomoč poiščite, če se pojavljajo:

• dolgotrajna apatija,
• izguba zanimanja za stvari, ki so vas prej veselile,
• občutek brezupa,
• močna utrujenost,
• socialni umik,
• motnje spanja,
• spremembe apetita,
• občutek, da nič nima smisla,
• težave pri vsakodnevnem delovanju.

Po podatkih American Psychological Association lahko dolgotrajna izguba zanimanja, občutek praznine in zmanjšana motivacija kažejo na duševno stisko, zato je pri trajnih ali izrazitih težavah smiseln pogovor s strokovnjakom.

Zaključek

Dolgčas ni vedno slab, ker možganom omogoča prostor za ustvarjalnost, razmislek, čustveno predelavo in obnovo pozornosti. V svetu, kjer vsak prost trenutek hitro zapolnimo s telefonom, socialnimi omrežji, novicami ali videi, je dolgčas postal redek, a zelo pomemben signal. Pove nam, da možgani potrebujejo spremembo, smisel, počitek ali notranji prostor.

Največja napaka je, da dolgčas vedno razumemo kot problem. Občasen dolgčas je lahko koristen, ker nas uči potrpežljivosti, zmanjšuje odvisnost od hitre digitalne stimulacije in odpira vrata ustvarjalnemu razmišljanju. Če mu dovolimo nekaj minut, se lahko iz neprijetnega občutka razvije nova ideja, boljša odločitev ali jasnejši stik s sabo.

Vendar dolgčas ni vedno zdrav. Če traja dolgo, ga spremljajo apatija, brezvoljnost, izguba zanimanja ali občutek praznine, je lahko znak globlje stiske. Zato je pomembno razlikovati med koristnim dolgčasom, ki nas premakne, in kroničnim dolgčasom, ki nas ustavi.

Naslednjič, ko vam bo dolgčas, ne sezite takoj po telefonu. Počakajte. Opazujte. Morda vaši možgani ne potrebujejo nove vsebine, ampak nekaj minut prostora.

Pogosta vprašanja

Dodatna vprašanja in odgovori

Ali je dolgčas enak lenobi?

Ne. Dolgčas je signal, da trenutna situacija ni dovolj zanimiva ali smiselna. Lenoba pa je pogosto odpor do napora ali pomanjkanje energije za dejanje.

Zakaj je dolgčas danes tako neprijeten?

Ker so možgani navajeni stalne stimulacije. Ko dražljajev ni, se lahko pojavijo nemir, praznina ali potreba po telefonu.

Ali dolgčas pomeni, da moje življenje ni dovolj zanimivo?

Ne nujno. Dolgčas je lahko samo signal, da možgani potrebujejo spremembo, počitek, več smisla ali nekaj prostora za notranje razmišljanje.

Ali dolgčas zmanjšuje stres?

Občasen dolgčas lahko zmanjša stres, če ga ne zapolnimo z digitalnim hrupom, ampak ga uporabimo kot prostor za tišino, počitek in predelavo misli.

Kaj naj naredim, ko mi je dolgčas?

Najprej ne naredite ničesar nekaj minut. Nato opazujte, ali potrebujete počitek, gibanje, ustvarjanje, stik z nekom ali spremembo dejavnosti.

Ali socialna omrežja poslabšajo dolgčas?

Lahko. Socialna omrežja hitro odstranijo dolgčas, vendar možgane navadijo na stalno stimulacijo, zato običajni mirni trenutki postanejo še manj znosni.

Zakaj dobim ideje, ko ne počnem ničesar?

Ker imajo možgani v takšnih trenutkih več prostora za povezovanje informacij, spominov in izkušenj, ki se med stalno stimulacijo težje povežejo.

Kaj je najboljši prvi korak?

Najboljši prvi korak je, da ob prvem impulzu po telefonu počakate 30 sekund in opazujete občutek dolgčasa, preden ga poskušate odstraniti.